hm...

Včasih (zadnje čase vse pogosteje) se sprašujem če mi mogoče ne dela inbox na facebooku in ne dobim odgovorov na svoje maile, oziroma mi šteka mobitel in ne dobivam sms-ou...včasih (zadnje čase vse pogosteje) si želim, da bi bilo to res oziroma bi lahko vrjela v to. Tako pa lahko včasih (zadnje čase vse pogosteje) sedim v svoji sobi in čakam in ugotavljam kaj je narobe, zakaj je vsem vseeno...za piko na i se v tem trenutku vrti en komad v katerem pevec z iritirajočim visokim glasom poje : no one cares ...oh ironija.

Včasih (zadnje čase vse pogosteje) mam obutek, da sem sama..čeprou nisem...ampak sem. V teh trenutkih ni stvari, k bi me spraula v dobro voljo...razen sms-a, ki ga ni ker me mobitel zafrkava, oziroma private msga na facebooku, ki ga ni ker mi internet šteka.

oh ja...včasih, kar je zadnje čase vse pogosteje...vem da tko ne gre več naprej....ampak jebat ga tko kt prau Scarlett O'Hara : "After all, tomorrow is another day!"

Po dolgem času

Spet sem začela razmišljat. Spet sem začutila željo,da bi zapisala svoje misli. In to ne na papir, ampak sem. Čeprav vem, da nihče ne gleda te strani, so moje misli vseeno "zunaj" in krožijo. Ne tičijo nekje v enem izmed zvezkov, ki jih najvrjetneje moja mami na skrivaj prebere večkrat, kot jih preberem jaz. Sem pišem tudi zato, da premagam moj strah. Strah pred neugajanjem in neumnostjo. Vedno me skrbi da kar rečem, zapišem, naredim ne bo všeč ljudjem in to počnem kljub zavedanju, da vem da je nemogoče ugajati vsem. V resnici niti ne vem kdo sem, ampak mislm da je malo ljudi, ki bi lahko trdili da se poznajo. Moje pisanje je brezglavo in neurejeno, misli mi skačejo od ene do druge in ostajajo ne dokončane....vseeno mi je. Taka sem. In tak je moj mali, neugledni blog, ki sameva nekje v te ogromni internetni sferi.

Trenutno se mi v glavi prepletajo sarkazem, hrepenenje in želja po kritiki družbe. Nevem o čem naj pišem. Naj se razpišem o svojem vsakdanjem življenju na woody allenovski način, naj povem kako si želim, da ne bi bila sama ta trenutek ali naj zapišem kaj menim o Obamovi nobelovi nagradi? V večerih kot je ta mi po glavi roji toliko misli in želim si početi toliko stvari, na koncu pa vedno obsedim za računalnikom in preklapljam v nedogled home-profile strani na facebooku, v glavi pa ostane praznina...

Namesto, da bi se učila matematiko premišljujem kako lepo je življenje =). 

Danes sem po kar nekaj dneh ponovno začutila kako lepo je biti mlad, koliko lepih stvari se mi zgodi vsak dan in kako dobro se počutim v svojem svetu. Ne predstavljam si svojega življenja brez gimnazije in tega me je strah. Ta trenutek smo vsi polni optimizma in lahko postanemo kar si želimo, smo brezskrbni in lahko uživamo vsak trenutek. Pa tega niti ne iskoristimo. Strah mi je življenja, ki prihaja po gimnaziji, strah me je da si bom vse življenje želela vrniti nazaj, da bom vedno ko bom hodila mimo te sive zgradbe polna spominov. Nočem da se to lepo obdobje konča. Nočem! Strahu sem se zavedala že pred začetkom letošnjega šolskega leta, zato sem si rekla da bom uživala prav vsak dan v tem letu. Pa nisem. Koliko dni je preteklo, ko sem si želela stran, ko sem se zatekala v svoj svet, namesto da bi uživala realnost. Sedaj je samo še en mesec, tisti mesec ko se bo treba učiti. Mene pa sedaj prevevajo občutki, da bom nekaj zamudila, če bom presedela za mizo. Nikakor ne najdem stvari, ki bi me stimulirala, da bi verjela da bo na faksu prav tako lepo kot je sedaj.

Mladost je vedno opevana, vedno si jo želimo nazaj. Ne predstavljam si, da se bom kdaj postarala. Ampak časa se ne da ustaviti, življenje teče vsako sekundo. Pa se tega sploh ne zavedamo. Ne zavedamo kakšno srečo imamo, da smo mladi, srečni, brezskrbni, polni upanja in sanj...vsaj nekaj mesecev še.

Pa dejmo blogat

Ležim v postelji in premišljujem. 

To počnem preveč časa, lenoba je prisotna vsepovsod. Še misliti se mi ne da več. Rada bi pisala, nešteto tem je načetih v moji glavi pa žal nobena ni dodelana. Ker se mi ne da. Otopela sem, nič več ne čutim, se ne veselim, vseeno mi je. Kot da bi zašla iz poti, oziroma bolje rečeno kot da bi obtičala na mestu. Mogoče pa že celo življenje preživljam tako kot zadnjih nekaj mesecev, samo zdaj mi je ratalo jasno kakšen NIČ je moje življenje. Mogoče je pa to samo faza, samo grde sanje.

Radi bi spet sedela pod veliko krošnjo drevesa v stari Ljubljani, pila čaj in pisala svoje misli v moj mali rdeči blok. Rada bi sedela na svoji postelji, poslušala nevihto in čutila sunke vetra skozi odpro okno. Rada bi zopet čutila metuljčke v trebuhu čeprav prinašajo razočaranje. Radi bi se zbudila iz tega otopelega stanja, dobila energijo in se v resnici spet smejala. Rada bi nazaj iskrice v mojih očeh. Kdo mi jih bo prižgal???

Prvič

Pa imam tudi jaz svoj blog. Ustvarjen je z namenom, da lahko komentiram bloge drugih, mogoče pa kdaj objavim tudi kaj svojega =)