To počnem preveč časa, lenoba je prisotna vsepovsod. Še misliti se mi ne da več. Rada bi pisala, nešteto tem je načetih v moji glavi pa žal nobena ni dodelana. Ker se mi ne da. Otopela sem, nič več ne čutim, se ne veselim, vseeno mi je. Kot da bi zašla iz poti, oziroma bolje rečeno kot da bi obtičala na mestu. Mogoče pa že celo življenje preživljam tako kot zadnjih nekaj mesecev, samo zdaj mi je ratalo jasno kakšen NIČ je moje življenje. Mogoče je pa to samo faza, samo grde sanje.
Radi bi spet sedela pod veliko krošnjo drevesa v stari Ljubljani, pila čaj in pisala svoje misli v moj mali rdeči blok. Rada bi sedela na svoji postelji, poslušala nevihto in čutila sunke vetra skozi odpro okno. Rada bi zopet čutila metuljčke v trebuhu čeprav prinašajo razočaranje. Radi bi se zbudila iz tega otopelega stanja, dobila energijo in se v resnici spet smejala. Rada bi nazaj iskrice v mojih očeh. Kdo mi jih bo prižgal???
