Danes sem po kar nekaj dneh ponovno začutila kako lepo je biti mlad, koliko lepih stvari se mi zgodi vsak dan in kako dobro se počutim v svojem svetu. Ne predstavljam si svojega življenja brez gimnazije in tega me je strah. Ta trenutek smo vsi polni optimizma in lahko postanemo kar si želimo, smo brezskrbni in lahko uživamo vsak trenutek. Pa tega niti ne iskoristimo. Strah mi je življenja, ki prihaja po gimnaziji, strah me je da si bom vse življenje želela vrniti nazaj, da bom vedno ko bom hodila mimo te sive zgradbe polna spominov. Nočem da se to lepo obdobje konča. Nočem! Strahu sem se zavedala že pred začetkom letošnjega šolskega leta, zato sem si rekla da bom uživala prav vsak dan v tem letu. Pa nisem. Koliko dni je preteklo, ko sem si želela stran, ko sem se zatekala v svoj svet, namesto da bi uživala realnost. Sedaj je samo še en mesec, tisti mesec ko se bo treba učiti. Mene pa sedaj prevevajo občutki, da bom nekaj zamudila, če bom presedela za mizo. Nikakor ne najdem stvari, ki bi me stimulirala, da bi verjela da bo na faksu prav tako lepo kot je sedaj.
Mladost je vedno opevana, vedno si jo želimo nazaj. Ne predstavljam si, da se bom kdaj postarala. Ampak časa se ne da ustaviti, življenje teče vsako sekundo. Pa se tega sploh ne zavedamo. Ne zavedamo kakšno srečo imamo, da smo mladi, srečni, brezskrbni, polni upanja in sanj...vsaj nekaj mesecev še.
