Spet sem začela razmišljat. Spet sem začutila željo,da bi zapisala svoje misli. In to ne na papir, ampak sem. Čeprav vem, da nihče ne gleda te strani, so moje misli vseeno "zunaj" in krožijo. Ne tičijo nekje v enem izmed zvezkov, ki jih najvrjetneje moja mami na skrivaj prebere večkrat, kot jih preberem jaz. Sem pišem tudi zato, da premagam moj strah. Strah pred neugajanjem in neumnostjo. Vedno me skrbi da kar rečem, zapišem, naredim ne bo všeč ljudjem in to počnem kljub zavedanju, da vem da je nemogoče ugajati vsem. V resnici niti ne vem kdo sem, ampak mislm da je malo ljudi, ki bi lahko trdili da se poznajo. Moje pisanje je brezglavo in neurejeno, misli mi skačejo od ene do druge in ostajajo ne dokončane....vseeno mi je. Taka sem. In tak je moj mali, neugledni blog, ki sameva nekje v te ogromni internetni sferi.
Trenutno se mi v glavi prepletajo sarkazem, hrepenenje in želja po kritiki družbe. Nevem o čem naj pišem. Naj se razpišem o svojem vsakdanjem življenju na woody allenovski način, naj povem kako si želim, da ne bi bila sama ta trenutek ali naj zapišem kaj menim o Obamovi nobelovi nagradi? V večerih kot je ta mi po glavi roji toliko misli in želim si početi toliko stvari, na koncu pa vedno obsedim za računalnikom in preklapljam v nedogled home-profile strani na facebooku, v glavi pa ostane praznina...
